Včasih je dobro pospešiti svoj srčni utrip s poskočnim tekom.
Tek pač ni za vsakogar.

 

Nekateri najdejo v teku neizmeren užitek, drugim je všeč ideja, da bi tekli, pa se nekako ne spravijo, tretjim pa je tek nekaj, kar jim res ne diši ali pa menijo, da tega ne zmorejo. Niti ni pomembno v katero kategorijo pašete vi, povem vam le kaj si o teku mislim jaz.

Dolgo let nazaj, je bil tek zame v precejšen izziv. Dobra sem bila v teku na kratke proge, na dolge pa mi res ni šlo. Vzdržljivost mi je delala težave. Ugotovila sem, da zato, ker sem dihala napačno. Ko sem se naučila zavestno dihati med tekom, me je začel veseliti. Začela sem teči na sprehodih, malo po malo. Nato sem se ga malo bolj resno lotila, si najela osebnega trenerja, kupila uro za merjenje srčnega utripa, in presenečena ugotovila, da z lahkoto tečem tudi daljši čas. Nisem bila posebej vztrajna. Na vsake toliko se je zgodilo, da sem odtekla kakšno maratonsko 10-ko popolnoma brez priprav, vendar tekla redno nisem. Ne glede na vse, sem skozi tek občutila občutek živosti, ki me je polnil z energijo. Moj pospešeni srčni utrip je širil radost in veselje po mojem telesu. Zato danes, ko dobim navdih, tečem. Stečem s kužki na sprehodu po gozdu. Tečem nekaj metrov, nekaj sto metrov ali več. Tečem dokler mi paše in mi je prijetno. Občutek je fenomenalen. Sledim sebi in svojemu počutju. V ničemer ne pretiravam. In se ne ženem v neprijetno izčrpanost. Poslušam sebe in svoje telo. Dokler je prijetno, vztrajam. Ko to več ni, vem, da je čas, da se ustavim. Tako počasi izboljšujem svojo kondicijo, in veselje do teka je vedno prisotno.